Knjiga predstavlja Slovenijo, njeno arhitekturo na področju dediščine, kulturo naših prednikov. Ti niso bili šolani: znanje so dobili od dedov, z dediščino, ki so jo spretno razvijali in razvili do ravni, ki nam jo lahko zavidajo marsikateri narodi. Arhitektura ni najpomembnejši sestav kulture, je le njegov najvidnejši del. Poznamo kozolec, kaščo, stajo, hiško, ledenico, vodnjak, zidanico – niz objektov, ki nastopajo v kulturni krajini. Žal se tudi njihova doba izteka, ne le fizično, tudi v naših mislih.

Arhitekturna dediščina je zanimivejša kot si predstavljamo, predvsem bogatejša. Moramo pa jo najti, poznati, predvsem pa razumeti. Tega ne moremo početi na stare čase, z njenim razkrivanjem moramo začeti z otroki, v šoli in ob njej preko vsega življenja. Tudi ljudje v starostnih domovih so neizmeren vir znanja. Tega moramo strokovnjaki ponesti tudi izven meja geografsko male Slovenije, a izjemno bogate v kulturi.

Knjiga Slovenija, arhitektura, dediščina razkriva naše bogastvo, ga razlaga do mere, ko je moč razumeti njene detajle, delovanje in mesto v kulturni krajini. V času, ko toliko govorimo o trajnosti: arhitektura dedov je vzdržna, ekološka, ergonomska, ekonomična, uporabna in predvsem lepa – ne da bi naši dedje na lepoto sploh pomislili. Bogato opremljena knjiga s slikovnim materialom razkriva te kvalitete arhitekture, dediščine, Slovenije in vsega slovenskega naroda. Ne gre samo za kulturo, le z dediščino lahko stopimo na pot nove prepoznavnosti Slovenije, ki je – predvsem v Evropski uniji – vedno pomembnejša.

Hiška je tista najmanjša, najpreprostejša, a izjemno pomembna arhitektura enostavnega človeka kraškega sveta. Kot kamnito zatočišče je namenjena človeku: pastirčku na paši, ne le za udobje in uspešnejše delo, tudi za zdravje in za preživetje.

Tehnično so ti mali objekti v prerezu sestav previsevanja vodoravnih plasti kamna, v tlorisu pa krog. Hiška uporablja kamen, ki ga je na Krasu dovolj in preveč. Brez veziva je to zahtevna kompozicija, ki so jo naši predniki poznali, cenili in uporabljali, danes pa na to vse prepogosto pozabljamo.

Hišk do nedavna nismo poznali niti strokovnjaki, a se njihova prisotnost, njihov obstoj in tehnična dovršenost vse bolj vračajo. Spet spoznavamo njeno vrednost, ne kot uporaben objekt, pač pa kot kulturno vrednoto, kot dediščino naših prednikov, kot dragulj med kraškimi kamni.

Knjiga HIŠKA odstira vedenje o tej preprosti arhitekturi, njenih značilnostih in vlogi, ki jo igra med Kraševci, pa tudi med podobnimi objekti od Jemna do Islandije, med Kanarskim otočjem in Palestino. V svetu ni hiška ne največja in ne najlepša, a je med strokovnjaki in v srcih Kraševcev zagotovo dragulj.