Izšla je znanstvena monografija Namišljeni objekti navezanosti. Njena avtorica je red. prof. dr. Zlatka Cugmas, zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer na različnih študijskih programih prve in druge stopnje predava predmete, povezane z razvojno psihologijo. Že skoraj tri desetletja preučuje razvoj navezanosti in izsledke svojih raziskav, podprte z ugotovitvami drugih avtorjev, objavlja v znanstvenih monografijah ter člankih v znanstvenih revijah in zbornikih. Sprva je preučevala razvoj otrokove navezanosti na starše in druge zanj pomembne osebe. V znanstveni monografiji Večkratna navezanost, ki je izšla pri isti založbi leta 2020, je predstavila še navezanost na partnerja, živali, kraje in nežive objekte; v znanstveni monografiji, ki je v tisku, pa predstavlja navezanost na objekte, s katerimi posameznik nima neposrednih stikov. Ti so še nerojeni otroci pri bodočih starših, namišljeni prijatelji pri otrocih, slavne osebe, geografsko oddaljeni partnerji, osebe na spletnih aplikacijah za zmenke, bivši partnerji, minuli čas in preminule osebe. Ker avtorica predstavitev izsledkov številnih raziskav popestri s primeri, napisanimi v slogu leposlovja, in s fotografijami, bo monografija zanimivo branje ne le za strokovnjake, ki se ukvarjajo z medosebnimi odnosi (psihologi, tržniki, vzgojitelji, učitelji, socialni delavci itd.), ampak tudi za vse ostale, ki jih zanima psihološki pojav navezanosti.

Voda je vir življenja: v njej so nastala prva živa bitja. Vodo pijemo, se z njo hladimo, umivamo, tudi zdravimo. Kadar je voda megla, je ne maramo, ko smo žejni, jo pijemo z užitkom, predvsem pa iz potrebe. Če avto zdrsne na ledu, nam je odveč, z drsalkami pa na ledu prav radi drsamo. Če smo na dežju mokri, vodo sovražimo, a poleti v njej prav radi plavamo. Brez vode ne moremo živeti. Predvsem za to skrbi vodnjak. To je naprava, ki nam omogoča, da vodo sploh dosežemo. A vodnjak ni le en sam, tisoč jih je, tisoč vrst in načinov.

Prav to odstira knjiga VODNJAK, ki razlaga vodo kot tekočino, paro in led. Vodnjak nam omogoča dostop do vode, torej omogoča življenje. Kako? V knjigi je mnogo primerov, predstavljeni so vsi ključni načini iz sveta, predvsem pa iz Slovenije.

Knjiga ima 196 strani teksta, risb, načrtov, skic in fotografij odgrinja problematiko sistematično in jasno. Ima kratek besednjak in povzetke v angleščini, nemščini, italijanščini, francoščini in kastilščini.

Knjigo smo izdali skupaj s Fakulteto za arhitekturo in SAZU – Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.

Knjiga predstavlja Slovenijo, njeno arhitekturo na področju dediščine, kulturo naših prednikov. Ti niso bili šolani: znanje so dobili od dedov, z dediščino, ki so jo spretno razvijali in razvili do ravni, ki nam jo lahko zavidajo marsikateri narodi. Arhitektura ni najpomembnejši sestav kulture, je le njegov najvidnejši del. Poznamo kozolec, kaščo, stajo, hiško, ledenico, vodnjak, zidanico – niz objektov, ki nastopajo v kulturni krajini. Žal se tudi njihova doba izteka, ne le fizično, tudi v naših mislih.

Arhitekturna dediščina je zanimivejša kot si predstavljamo, predvsem bogatejša. Moramo pa jo najti, poznati, predvsem pa razumeti. Tega ne moremo početi na stare čase, z njenim razkrivanjem moramo začeti z otroki, v šoli in ob njej preko vsega življenja. Tudi ljudje v starostnih domovih so neizmeren vir znanja. Tega moramo strokovnjaki ponesti tudi izven meja geografsko male Slovenije, a izjemno bogate v kulturi.

Knjiga Slovenija, arhitektura, dediščina razkriva naše bogastvo, ga razlaga do mere, ko je moč razumeti njene detajle, delovanje in mesto v kulturni krajini. V času, ko toliko govorimo o trajnosti: arhitektura dedov je vzdržna, ekološka, ergonomska, ekonomična, uporabna in predvsem lepa – ne da bi naši dedje na lepoto sploh pomislili. Bogato opremljena knjiga s slikovnim materialom razkriva te kvalitete arhitekture, dediščine, Slovenije in vsega slovenskega naroda. Ne gre samo za kulturo, le z dediščino lahko stopimo na pot nove prepoznavnosti Slovenije, ki je – predvsem v Evropski uniji – vedno pomembnejša.

Knjižica Osnovni pojmi in dileme državljanske vzgoje predstavlja nekatere izmed osnovnih pojmov s širšega vsebinskega področja državljanske vzgoje. Čeprav je vsak izmed pojmov, ki je predstavljen v knjižici, napisan nepristransko in objektivno, knjižica ne ponuja preprostih odgovorov ali enoznačnih rešitev, temveč skozi analizo osnovnih pojmov in dilem tega vsebinskega področja na novo postavlja nekatera izmed temeljnih vprašanj pri pouku državljanske vzgoje. Kakor potrjujejo številni projekti, strategije in iniciative ter primeri »dobrih« praks, se iskanje enoznačnih odgovorov na posamezne izzive in probleme (kljub povečanemu interesu teoretikov, snovalcev politik in pedagoških delavcev) sooča z vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. V izogib retoriki, ki napetosti, izzive in dileme posameznih pojmovanj v veliki meri zaobide, je vsak izmed pojmov predstavljen v vsej svoji kompleksnosti in protislovnosti. Predlagani odgovori na širšem področju državljanske vzgoje postanejo namreč vse prepogosto del problema in ne rešitve.

Ledenica kot objekt je okrogla, vkopana arhitektura z raznovrstno nadgradnjo. Najdemo jih na Krasu, kjer je bilo ledeničarstvo pomembna obrtniška oblika, v osrednji Sloveniji in posebej v Prekmurju.

Knjiga ima predgovora akademika Andreja Kranjca in prof. Petra Fistra.

Hiška je tista najmanjša, najpreprostejša, a izjemno pomembna arhitektura enostavnega človeka kraškega sveta. Kot kamnito zatočišče je namenjena človeku: pastirčku na paši, ne le za udobje in uspešnejše delo, tudi za zdravje in za preživetje.

Tehnično so ti mali objekti v prerezu sestav previsevanja vodoravnih plasti kamna, v tlorisu pa krog. Hiška uporablja kamen, ki ga je na Krasu dovolj in preveč. Brez veziva je to zahtevna kompozicija, ki so jo naši predniki poznali, cenili in uporabljali, danes pa na to vse prepogosto pozabljamo.

Hišk do nedavna nismo poznali niti strokovnjaki, a se njihova prisotnost, njihov obstoj in tehnična dovršenost vse bolj vračajo. Spet spoznavamo njeno vrednost, ne kot uporaben objekt, pač pa kot kulturno vrednoto, kot dediščino naših prednikov, kot dragulj med kraškimi kamni.

Knjiga HIŠKA odstira vedenje o tej preprosti arhitekturi, njenih značilnostih in vlogi, ki jo igra med Kraševci, pa tudi med podobnimi objekti od Jemna do Islandije, med Kanarskim otočjem in Palestino. V svetu ni hiška ne največja in ne najlepša, a je med strokovnjaki in v srcih Kraševcev zagotovo dragulj.